Najina zgodba se ni začela z velikim pokom, filmskim prizorom ali ljubeznijo na prvi pogled. Začela se je čisto preprosto — na taborni šoli, kjer sva se srečala kot dekle in fant. Oba nekoliko sramežljiva, oba bolj opazovalca kot glavna igralca dogajanja. A med vsemi ljudmi sva se nekako opazila.

Že takrat sva začutila, da imava nekaj skupnega. Podobne vrednote, podoben pogled na svet in tisti občutek, da je ob drugem človeku preprosto prijetno biti. Nisva še vedela, kaj to pomeni, sva pa vedela, da bi bilo škoda, če bi stik izgubila.

In ga nisva …

Leta so tekla. Prišle so nove poti, novi ljudje, odločitve, ovinki, napake, lepi trenutki in tisti malo manj lepi. Življenje je šlo naprej, vsak po svoje, a med nama je ostalo prijateljstvo. Takšno mirno, iskreno, brez velikih besed – a vedno tam nekje. Drug pri drugem sva našla nekaj domačega, nekaj varnega, nekaj, česar dolgo nisva znala zares poimenovati. Morda je včasih res treba prehoditi nekaj poti, da ugotoviš, kam pravzaprav spadaš. In morda mora človeka včasih res srečati pamet šele malo kasneje. Pri nama je trajalo osemnajst let. Dokler se ni tisto, kar je dolgo raslo tiho in potrpežljivo, spremenilo v ljubezen. Ne na silo, ne čez noč, ampak naravno – kot da je bilo ves čas tam in samo čakalo pravi trenutek.

Zdaj sva tu. Dvajset let pametnejša, hvaležna za vse izkušnje, ovinke in prehojeno pot. Danes veva, česa si želiva v življenju – in ob tem se lahko samo nasmehneva, saj sva imela prav to ves čas pred nosom.